Nove volitve? Za Janšo vzvod, za manjše stranke nočna mora

Jure Klobčar

V povolilnem zastoju Janez Janša ne potrebuje že zagotovljene večine, da bi pritiskal na potencialne partnerje. Dovolj je, da odpira možnost, ki je za SDS manj tvegana kot za manjše stranke. Trenutna politična šahovnica kaže, da omenjanje novih volitev v tem trenutku ne pomeni nujno umika SDS s pogajalske mize. Prej deluje kot način, kako za to mizo znižati ceno partnerjev, brez katerih desnosredinske vlade ni.

Večja stranka, po izkušnjah iz tujine, ponovljene volitve lažje predstavi kot novo priložnost, medtem ko jih manjše pogosto doživljajo kot nevarnost izbrisa.

V tej razliki se skriva pogajalska moč SDS. Čeprav vrh stranke v javnosti ohranja odprto možnost vrnitve na volišča, ta retorika v pogajalski logiki deluje kot instrument pritiska. Sporoča potencialnim partnerjem, da ima Janša izhod, ki je zanje precej bolj tvegan kot zanj.

Parlamentarna matematika in omejitve manjših strank

Pogled na številke razkrije, zakaj SDS potrebuje zanesljive partnerje in več hkratnih dogovorov. Stranka razpolaga z 28 mandati. Najverjetnejšo podporo v tem trenutku uživa pri Novi Sloveniji, saj stranki druži dolga zgodovina sodelovanja, vidno naklonjeni pa sta si bili že v predvolilni kampanji.

Poleg tega se nakazuje podpora stranke Resni.ca, vendar ne v obliki klasičnega koalicijskega zavezništva, temveč kot izvenkoalicijsko sodelovanje. Da je takšen model zelo verjeten, sta strani nakazali že ob skupni izvolitvi Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora.

Bobo

Vendar ta naveza še ne prinaša dovolj glasov za sestavo vlade. Tudi če SDS k svojim mandatom prišteje pet glasov stranke Resni.ca in devet poslancev trojčka okoli Nove Slovenije, seštevek doseže 42, kar je še vedno štiri glasove premalo za parlamentarno večino.

Ključni premik lahko prinesejo šele Demokrati. Z njihovimi šestimi mandati se parlamentarna tehtnica dokončno nagne na stran SDS, skupno število pa naraste na 48 poslancev.

To pa ne pomeni, da manjše stranke nimajo pogajalske moči. Ravno nasprotno: brez njih desnosredinske vlade ni. Njihov vpliv izhaja iz dejstva, da lahko vsaka od njih aritmetično prepreči oblikovanje večine. Manjše stranke lahko zavlačujejo, pogojujejo podporo in zahtevajo programsko-politične ali kadrovske koncesije.

Vendar ima tudi ta pritisk svojo mejo. Če bi se vtis odgovornosti za blokado obrnil proti SDS, bi lahko grožnja z novimi volitvami izgubila del svoje moči. Manjše stranke lahko svoje zahteve javnosti predstavijo ne kot izsiljevanje, temveč kot pogoj za stabilno in programsko usklajeno vlado. Zato vprašanje krivde za morebitni zastoj šteje skoraj toliko kot sama parlamentarna matematika.

Asimetrija tveganj in štiriodstotni prag

Za razumevanje trenutnega položaja ni treba vedeti, ali si SDS ponovnih volitev resnično želi. Dovolj je opazovati učinek takšne retorike. Ko največja stranka na desnici javno dopušča možnost vrnitve na volišča, s tem v pogajanja vnaša dodatno spremenljivko: vprašanje, kdo bi ponovljeni volilni preizkus preživel lažje in kdo bi z njim tvegal izgubo parlamentarnega položaja.

V slovenskem volilnem sistemu je ta pritisk še posebej občutljiv zaradi štiriodstotnega parlamentarnega praga. Stranka, ki se na prvih volitvah prebije v parlament, na ponovljenih volitvah ne izgubi nujno le mandata ali dveh.

Primož Lavre

Če zdrsne pod prag, izgubi vse. Zato za manjše akterje vprašanje novih volitev ni zgolj vprašanje slabšega rezultata, temveč vprašanje parlamentarnega preživetja.

Pogajalska grožnja je učinkovita, ker je dovolj verodostojna, da jo drugi akterji vštejejo v svoje odločitve. SDS novih volitev ni treba želeti bolj kot vlade. Dovolj je, da jih lahko predstavi kot sprejemljivo alternativo.

Različni položaji partnerjev

Ustavni okvir temu pritisku daje dodatno težo. Govor o novih volitvah ni zgolj politična fraza, saj 111. člen ustave določa, da neuspešni poskusi izvolitve predsednika vlade dejansko odprejo pot do razpustitve državnega zbora. Vsak naslednji krog pogajanj zmanjšuje prostor za igro in povečuje ceno morebitnega neuspeha.

Pri tem položaj manjših akterjev ni enak. Nova Slovenija ima za seboj dolgo parlamentarno zgodovino, prepoznavno organizacijo in volilno telo, ki jo je že večkrat obdržalo nad pragom. Zato so ponovljene volitve zanjo tveganje, ne pa nujno eksistenčna grožnja.

Drugače je pri Demokratih in stranki Resni.ca, kjer je politična identiteta manj utrjena, volilni moment pa bolj občutljiv na vtis, da stranka ne zna ali ne zmore pretvoriti dobljenih mandatov v realen vpliv.

Izkušnje iz tujine kot opomin na blokado

Kaj se zgodi, ko politika ne najde izhoda iz taktičnih zank, kaže primer Bolgarije. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (PACE) opozarja na globoko politično krizo v tej državi, kjer so od leta 2021 zaradi neuspešnih poskusov oblikovanja stabilnih vlad izvedli že sedem predčasnih parlamentarnih volitev.

Bobo

Primer kaže, kako krhko je lahko parlamentarno preživetje manjših strank v okolju ponavljajočih se volitev, nizke udeležbe in politične utrujenosti.

Španski primer stranke Ciudadanos je še bolj neposreden opomin, da lahko volivci stranko, ki jo začnejo povezovati z blokado, zelo hitro kaznujejo.

Leta 2019 je ta liberalna stranka pod vodstvom Alberta Rivere na aprilskih volitvah dosegla svoj zgodovinski vrh in osvojila 57 sedežev v parlamentu. Postali so nepogrešljiv igralec, saj bi s socialisti pod vodstvom Pedra Sáncheza lahko sestavili stabilno vlado s 180 glasovi podpore.

Vendar je Albert Rivera ubral tvegano pot. Zavrnil je vsakršna pogajanja s socialisti in se raje postavil v vlogo nepopustljivega branika desnice, s čimer je državo potisnil v nove, ponovljene volitve.

Posledice so bile uničujoče. Na novembrskih volitvah istega leta so volivci Ciudadanos neusmiljeno kaznovali, saj je stranka v zgolj nekaj mesecih izgubila več kot dva milijona in pol glasov. Število njenih poslancev je strmoglavilo s 57 na pičlih deset predstavnikov.

Zgodba Ciudadanosa se je končala s popolnim političnim izbrisom. Stranka po tistem debaklu nikoli več ni okrevala in je na koncu leta 2023 dokončno izginila iz nacionalnega parlamenta.

Jure Klobčar

To krepi vtis, da tveganja pri ponovljenih volitvah niso enakomerno razporejena, kar neposredno vpliva na popustljivost manjših akterjev pri pogajalski mizi.

Kdo si lahko privošči tveganje?

Grožnja z novimi volitvami je zato manj napoved dejanskega razpleta kot orodje za njegovo preprečitev. Njena moč ni v tem, da bi si SDS res želela nazaj na volišča, temveč v tem, da si tega njeni potencialni partnerji želijo še bistveno manj.

V tej fazi povolilnih pogajanj ne odloča le vprašanje, kdo ima koliko poslancev. Enako pomembno je vprašanje, kdo ima boljšo alternativo, če pogajanja propadejo.

SDS lahko možnost novih volitev uporablja kot pritisk, ker jo lahko predstavi kot tveganje, ki ga je pripravljena sprejeti.

Za del manjših strank bi isti scenarij pomenil precej nevarnejši preizkus: ne le možnost slabšega rezultata, temveč tudi tveganje izgube parlamentarnega statusa.