Zakaj postanemo podobne mami, čeprav smo si rekle, da ne bomo

Profimedia

Takrat se nam zdi, da zelo dobro vemo, česa nočemo. Nočemo njenega načina življenja, njenega strahu, njene ostrine, njenega požiranja besed, njenega nadzora, njenega občutka dolžnosti, njenega odnosa do telesa, moških, denarja, otrok, sebe. Nočemo postati ženska, ob kateri smo se kot hčerke včasih počutile nerazumljene, preveč nadzorovane, premalo videne ali čustveno same.

Potem pa pride dan, ko odpremo usta in iz njih pride njen stavek. Z istim poudarkom. Z istim vzdihom. Z istim pogledom. Morda ga namenimo svojemu otroku, partnerju, sodelavki ali sebi. In v trenutku nas prešine neprijetno spoznanje: postajam taka kot ona.

Ta trenutek zna zelo zaboleti. Ne zato, ker bi bila podobnost z mamo sama po sebi nekaj slabega, ampak ker se dotakne stare obljube, ki smo si jo dale v obrambi lastne svobode.

Zakaj nas podobnost z mamo tako močno zadene

Odnos med mamo in hčerko je eden najmočnejših psiholoških odnosov v življenju. Mama ni samo oseba, ki nas je vzgajala. Za hčerko je pogosto tudi prvi model ženskosti, bližine, skrbi, telesa, mehkobe, jeze, požrtvovalnosti, meja in samospoštovanja. Tudi kadar se z njo ne želimo poistovetiti, jo še vedno nosimo kot prvo primerjavo.

Zato odpor do tega, da bi bile podobne mami, pogosto ni preprost odpor do nje kot osebe. Pogosto je odpor do tistega, kar je v našem otroškem ali najstniškem pogledu predstavljala. Morda je predstavljala žensko, ki nikoli ni imela časa zase. Žensko, ki je vse prenesla. Žensko, ki je bila pretrda. Žensko, ki se ni znala veseliti. Žensko, ki je svojo skrb izražala kot kritiko. Žensko, ki se je bala življenja in je ta strah potem prenašala naprej.

Ko si rečemo, da ne bomo nikoli take, se v resnici pogosto ne borimo proti mami, ampak proti občutku, da bi morale živeti enako omejeno življenje. Ta pojav psihološko-feministična teorija imenuje matrofobija. Beseda zveni težko, skoraj pretirano, a opisuje nekaj zelo vsakdanjega. Hčerka se želi ločiti od materine usode, materinih ran, materinih omejitev in tudi od vsega, kar je v njej kot otrok doživela kot boleče.

Najstniška obljuba, ki nas spremlja dlje, kot si mislimo

V adolescenci je ločevanje od staršev nujen del razvoja. Hčerka mora vsaj za nekaj časa čutiti, da ni mama, da ne misli kot mama, da ne bo živela kot mama in da ima pravico do svoje različice ženskosti. Zato se v najstništvu pogosto rodijo najbolj odločne obljube.

Profimedia

Nikoli ne bom tako tečna. Nikoli ne bom toliko skrbela. Nikoli ne bom otroku govorila tega, kar ona govori meni. Nikoli ne bom ostala v odnosu, v katerem nisem srečna. Nikoli ne bom tako utrujena, tako zagrenjena, tako tiha, tako živčna.

Te obljube imajo svojo vrednost. Pomagajo nam narediti psihološki odmik. Pomagajo nam začutiti, da nismo samo nadaljevanje družinske zgodbe, ampak oseba s svojo voljo, izbiro in smerjo. Težava nastane, ko se ta odmik spremeni v notranjo vojno proti vsemu, kar je povezano z mamo. Takrat ne zavračamo več samo vedenj, ki so nas ranila, ampak tudi dele sebe, ki so ji podobni.

In ker človek ne more odrezati polovice svoje zgodovine, se ti deli prej ali slej vrnejo.

Zakaj začnemo ponavljati prav tisto, česar nismo hoteli

Vzorci se ne prenašajo zato, ker bi bile obsojene na ponavljanje, ampak zgolj zato, ker so bili dolgo časa naš prvi jezik odnosov.

Če je bila skrb doma izražena skozi opozarjanje, bomo morda tudi same skrb najprej izrazile kot opozorilo. Če se je napetost doma uravnavala s tišino, se bomo morda tudi same umaknile, ko ne bomo vedele, kaj narediti z jezo. Če je bila ljubezen povezana z žrtvovanjem, bomo morda tudi same težko počivale. Če je bila kritika zapakirana kot dobronameren nasvet, bomo morda tudi same kdaj koga »popravile«, čeprav smo si prisegle, da tega ne bomo nikoli počele.

To ne pomeni, da smo postale mama. Pomeni, da se v stresu pogosto vrnemo k vedenjem, ki smo jih najdlje poznale. Telo in živčni sistem ne posežeta vedno po najbolj zreli možnosti, ampak po najbolj znani. Posebej takrat, ko smo utrujene, preobremenjene, prestrašene ali čustveno stisnjene.

Zato nas podobnost z mamo najpogosteje ne preseneti v mirnih, urejenih trenutkih, ampak takrat, ko imamo preveč vsega. Ko otrok že petič nekaj zahteva. Ko partner ne sliši. Ko se mudi. Ko nas skrbi. Ko se počutimo same. Takrat se iz nas lahko oglasi star družinski avtomatizem, še preden ga sploh ujamemo.

Ko razočaramo same sebe

Ko se zalotimo v materinem stavku ali gesti, se pogosto ne zruši samo trenutna samopodoba. Zruši se predstava, da smo uspele svoje življenje zgraditi drugače. Da smo bolj zavestne, bolj svobodne, bolj nežne, bolj razgledane, bolj psihološko pismene.

Zato je ta trenutek tako neprijeten. Ne gre samo za stavek, ki smo ga izrekle. Gre za občutek, da je nekaj starega v nas še vedno živo in, če je bil odnos z mamo boleč, lahko to sproži tudi sram, jezo ali paniko. Kot bi podobnost pomenila poraz.

A podobnost ni poraz. Podobnost je informacija.

Profimedia

V njej se pokaže, kaj smo prevzele nezavedno, kaj še vedno deluje pod površjem in kje imamo možnost, da ne reagiramo več samo iz starega vzorca. Prav tu se začne osebna rast, ki ni le prijetna misel o tem, da želimo biti boljše, ampak zelo konkreten trenutek, ko ujamemo sebe sredi ponovitve.

Mama ni samo rana, je tudi zgodba o okoliščinah

Pri odraslem pogledu na mamo se pogosto zgodi pomemben premik. Ne nujno odpuščanje, ker odpuščanje ni vedno mogoče in tudi ni vedno potrebno. Bolj gre za širši pogled.

Mamo začnemo videti kot žensko, ki ni nastala sama od sebe. Tudi ona je imela svojo mamo, svojega očeta, svoje strahove, svoje neizrečene potrebe, svoje družbene okoliščine in svoje omejitve. Morda ni imela jezika za čustva. Morda ni imela podpore. Morda je živela v času, ko se od žensk ni pričakovalo, da bodo najprej zveste sebi. Morda je preživela tako, da je postala trda. Morda se je naučila ljubiti skozi skrb, nadzor ali delo, ker drugače ni znala.

To ne izbriše tega, kar je bolelo. Pomaga pa razumeti, da mama ni bila samo mati, ampak tudi človek v svojih okoliščinah.

Ta pogled je lahko za hčerko osvobajajoč. Ne zato, ker bi moral opravičiti vse, kar se je zgodilo, ampak ker prekine otroško logiko, v kateri je mama skoraj vsemogočna. Ko jo vidimo kot človeka, njena moč nad nami pogosto začne popuščati.

Pexels

Priložnost za osebno rast ni v tem, da postanemo popolno nasprotje

Veliko žensk poskuša svojo svobodo graditi tako, da naredi vse obratno od mame. Če je bila mama stroga, bodo same popustljive. Če je bila mama tiha, bodo same vedno govorile. Če je mama vztrajala v odnosu, bodo same hitro odšle. Če je mama živela za druge, bodo same odločno postavile sebe na prvo mesto.

Včasih je to potrebno. Včasih je drugačna izbira res zdrava in nujna. A popolno nasprotje še vedno pomeni, da mama določa smer, le da jo v tem primeru določa iz druge smeri. Še vedno se vrtimo okoli nje, samo v drugi obliki.

Zrel premik se zgodi šele takrat, ko si nehamo dokazovati, da nismo ona, in začnemo preverjati, kaj je zares naše. Kaj od tega, kar smo prevzele, nam škodi? Kaj je bilo nekoč njeno, zdaj pa to ponavljamo brez premisleka? Kaj pa je v njej morda tudi moč, ki je prej nismo znale videti? Njena vztrajnost. Njena sposobnost preživetja. Njena zvestoba. Njena delavnost. Njena praktičnost. Njena skrb.

Odrasla hčerka lahko naredi nekaj, česar otrok ni mogel: loči mamo kot osebo od vzorcev, ki jih ne želi več živeti.

Kaj lahko naredimo, ko se zalotimo v istem vzorcu

Prvi korak ni samoobtoževanje. Če se v trenutku, ko smo ravnale kot mama, začnemo še sovražiti, smo vzorcu dodale le novo plast sramu. Bolj koristno je, da si priznamo, da je to nekaj, kar nam je znano. Vse to sem že nekje videla, zdaj pa se je zbudilo pri meni.

Potem je pomembno pogledati okoliščine. Kaj se je zgodilo tik pred tem? Sem bila utrujena? Prestrašena? Sem imela občutek, da me nihče ne sliši? Sem hotela pomagati, pa je iz mene prišel nadzor? Sem hotela zaščititi, pa je iz mene prišla kritika? Sem hotela mir, pa sem se umaknila?

Takšno vprašanje ne služi temu, da bi se opravičile, ampak da bi razumele mehanizem. Šele ko razumemo, kaj se v nas sproži, dobimo možnost izbire.

Pexels

V praksi pomaga tudi zelo preprost popravek. Če otroku ali partnerju rečemo nekaj, kar nas spomni na mamo, se lahko ustavimo in popravimo ton. Lahko rečemo: »Tole je prišlo ven ostreje, kot sem želela.« Ali: »V resnici me skrbi, zato sem začela pritiskati.« Ali: »Potrebujem trenutek, da povem drugače.«

Takšni popravki so majhni, a zelo pomembni. Z njimi ne izbrišemo starega vzorca, ampak mu ne dovolimo, da ima zadnjo besedo.

Kaj si velja vzeti k srcu

Nadvse osvobajajoče je, ko dojamemo, da nam ni treba postati samostojna ženska, ki z mamo nima nič skupnega. To je skoraj nemogoče, pa tudi nepotrebno. Cilj je postati ženska, ki zna prepoznati, kaj je podedovala, kaj želi obdržati, kaj želi spremeniti in česa ne želi več prenašati naprej.